Gosti: Samira Kentrić, Zoran Srdić Janežič; moderatorka: Aleksandra Saška Gruden
Zakaj se konkretni umetnik/ca odloči za časovno omejen in minljiv performativni izraz, ki je težko ulovljiva in nepredvidljiva umetniška oblika? Zakaj kurator pritegne in omogoči to situacijo, kdaj v galerijo in kdaj v javni prostor? Je galerija oz. zaprt prostor vmesna faza med teatrom in ulico? Do kakšne mere je situacija režirana, vnaprej predvidena, igrana in koliko interakcije z občinstvom dopušča? Gre za vzbujanje užitka, voajerstva, neugodja ali vsega po malem? Je posnetek performansa arhivski dokument ali umetniški video? Kakšna so spoznanja s konkretnih performansov in na kakšni ravni je performans v primerjavi s tujino? Kaj porečejo umetniki in kuratorji na pogost očitek gledalcev, da želijo s svojimi temami predvsem šokirati?
O vsem tem in vprašanjih publike se bodo pogovarjali Samira Kentrić, ena iz dvojice umetnic skupine Eclipse, ki je izvedla številne performanse z odmevnimi in izzivalnimi vsebinami na temo ljubezni in erotike, pogosto v povezavi z aktualnimi problemi slovenske družbe oz. dodeljenimi družbenimi vlogami ter Zoran Srdić Janežič, ki ga zanimajo predvsem skupinski umetniški dogodki v javnih prostorih. Pogovor bo vodila umetnica in novinarka Aleksandra Saška Gruden.
Produkcija: Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag
Koprodukcija: Kino Šiška, Galerija Alkatraz

 

TRANSKRIPT ČAJANKE
Saška: To je druga čajanka v prostorih Kina Šiška, tokrat bo tematika posvečena performansu in položaju performansa danes: kje, kakšno vlogo ima in kako se ta kaže. Najprej bi predstavila oba sogovornika: Samira Kentrić, ilustratorka in performerka, upodablja politično in socialno resničnost svojega časa, privlačijo jo tako imenovane nerešljive situacije v geopolitičnem in idejnem svetu. Da bi izpostavila, kar se ji zdi pri njih najbolj bistveno, si jih zamišlja v nerealnih kompozicijah in s tem poudari njihovo realnost. To je del iz predstavitve avtorice kot ilustratorke, kot performerka pa deluje predvsem v tandemu Eclipse, ki je – kot piše na vajini strani – edinstven miks dveh vizualno šolanih, a nekoliko mejnih osebnosti, ki še sami ne uspeta zapopasti lastnih čudaštev. Druži ju izrazita potreba po radikalnem. Toliko za začetek. Zoran Srdić Janežič je v osnovi kipar, zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana kot oblikovalec lutk. Umetnik svoje projekte največkrat snuje skozi problematiziranje razmerja med vrednostjo in vrednoto. Sicer deluješ v različnih medijih in del tvojih projektov je performans. Začnimo najprej pri Samirinem delovanju znotraj Eclipse. Zdi se, da je pri vama izhodišče, s katerega izražata ideje, erotika. Zakaj sta izbrali to izrazno sredstvo: telo in erotičnost telesa?
Samira: Mogoče dva razloga: eden, da sami s sabo razrešiva, kako izpostaviti lastno telo, kako osvoboditi samo sebe; drugi pa poznavanje učinka na publiko: večja je golota, večji je učinek, prej pritegneš pogled. Torej: osvoboditi sebe in pritegniti pozornost.

7

Eclipse, 10. Of Blasphemy We Are Guilty, 2009, Galerija Kapelica, Ljubljana, arhiv Semira Kentrić

Saška: Torej je golota tista, s katero upata, da pridibita več gledalcev?
Samira: Vsekakor, to je premišljeno. Ravno zato se mi zdi, da če delaš v tandemu ali skupini, si moraš zastavit program, moraš nečemu sledit. Iz tega sva midve izhajali, vedeli sva vnaprej, kaj hočeva delat in da bova s tem povečali učinek.
Saška: Je to zdaj že vajino 14. leto ustvarjanja ali več?
Samira: Mislim, da je več, ’99 je bilo prvo, torej je dobrih 15 let.
Saška: Se je v tem času vajin performans spremenil oz. na kakšen način? Prvi je bil Zajtrk na travi, v tolikšnem času sta jih seveda uprizorili veliko, kje je zdaj vajin fokus?
Samira: Potem ko sva si določili smernice, sem opazila, da nisva šli v tisto smer kot sva pričakovali in v bistvu se spreminja manj kot sva si mislili. Izhajali sva iz lastnih teles in sva pričakovali, da bova sčasoma vključili še več teles drugih. Potem sva ugotovili, da lahko najbolj kvalitetno in iskreno delava predvsem druga z drugo. Druga telesa, ki bi jih režirali znotraj najinih del, nama ne pomenijo tako veliko. Kar sva pričakovali, se še ni zgodilo – kar nekako vztrajava na tem, da raziskujeva lastno telo.
Saška: Pa sta vključevali tudi druge.
Samira: Bolj kot objekt, ne pa, da bi bilo to tretje telo tudi akter. Tako se mi zdajle zdi.
Saška: Zoran, ti si večinoma delal samo s svojim telesom. Jemal si svojo maščobo, ki si jo želel preoblikovati v nekaj drugega, nisi pa vključeval drugih.
Zoran: To z maščobo je del projekta Corpus indeterminata, ki je zastavljen za prihodnost: maščoba še ni bila posrkana. V celem opusu je del, ki izhaja iz drugega projekta Lost & Found, ko sem bil v umetniškem ateljeju v Berlinu, kjer sem si 24 ur pulil dlake in jih filcal v filcasto tkanino. Iz nje je narejena srajca. Bolj kot za performans mi je šlo za odnos do kipa: majico sem kot performans tudi oblekel v galeriji, imela je LCD zaslon, na katerem se je predvajalo 24 urno puljenja dlak. Šlo je za odnos do majice kot objekta, ki je lahko všečen na pogled, ko pa dobiš historično informacijo iz česa je narejena, kako je nastajala, pride do preobrata v fizičnem. Prej kot o performansu bi govoril o določenem odvodu body arta. Za performans bi imel svoj nastop na ulici z masko. Kot ilustracijo naj navedem kiparski projektu v Kranju, kjer sem nosil masko enega od Dolinarjevih kipov in z njo marširal okrog. Drugi se je dogajal na Dunaju, ko sem hodil z dvema hobotnicama, s čimer sem želel problematizirati nevralgično točko Bernekerjevega izginulega oz. uničenega ateljeja. Moje telo je torej performativno zgolj v tem, da podpira neko zgodbo. Ne želim ga izpostaviti v smislu body arta – razen pri projektu Corpus indeterminata – in morda niti ne bi govoril o performativnem.

Corps Indeterminata

Zoran Srdić Janežič, 24 stunde Berlin, 2010, MK Artist in Residence Berlin, arhiv Zoran Srdić Janežič

Saška: Vajina področja so po delovanju vendarle precej različna, vseeno pa želim pogovor peljat tako, da bi lahko oba odgovarjala na podobna vprašanja. Ali v vajinih performansih lahko govorimo o etiki in morali, na kateri točki sta vprašljivi?
Samira: Zoran me je spomnil, da tudi midve govoriva predvsem o body artu, kadar govoriva o najinih performansih. Etika in morala – seveda, saj že ko izbiraš vsebino, želiš nekaj vprašat ali povedat in vsaka trditev sproži reakcijo. Morda me lahko vprašaš bolj natančno?
Saška: V Mariboru leta 2012 sta na Evropski prestolnici kulture uprizarjali performans, kjer sta puščali kri in jo pretakali v posebne kozarce. Kako daleč gresta lahko s takšno akcijo, da ne postane etično sporna?
Samira: Zanima naju predvsem, kaj je nama etično sporno, kar se tiče publike, je vsakemu sporno nekaj drugega. Postavljava si vsebine, ki so izziv za naju, ki nama nekaj pomenijo in upava, da seveda tudi publiki. Prav pri tem performansu sva se bolj ukvarjali s tem, kaj je zdravstveno sporno, za naju je bilo najpomembnejše, če se nama lahko kaj zgodi, ko pijeva kri drugega človeka ali svojo lastno. Torej sva kontaktirali predvsem medicince, ne moralnih filozofov. Moram pa povedati, da pri idejnih zasnovah in izvedbah performansov ta vprašanja pridejo naknadno, ker umetniki oz. vsaj Tina in jaz tako delujeva, da se dobro zavedava, kdaj dobiva dobro idejo in nato narediva vse, da se ta ideja udejani. Kaj pomeni in kakšna je teža ideje, je za naju v drugem planu, v trenutku se pa zaveva, če je močna. Takrat se na vse pretege trudiva, da dobiva prostor, da jo lahko izvedeva in za ta konkretni performans je bilo to kar težko: priti do modela, prostora, informacij. Vsekakor tudi premisliva, kakšen je zgodovinski kontekst, kakšna simbolika, z vsem tem se ukvarjava, ampak je v drugem planu, zanima naju predvsem konkretni učinek. Upava, da bo vsak interpretiral po svoje in da bo močno.

misteriji_2

Eclipse, Misteriji orgazma – študija, 2006, Moderna galerija Ljubljana; arhiv Semira Kentrić
Saška: Zoran, projekt, ki je bil isto leto izveden v Mariboru, Intelektualne kurbe: tu morda prehajaš v podobno sfero, predvsem s »kurbami«, čeprav ostajaš na nekem drugem nivoju, miselnem: na pogovoru in intelektu. Ali pa vidiš tu vendarle neko seksualno konotacijo? Sama sem igrala eno od kurb v kabinah in je bil prisoten ta občutek.
Zoran: Seksualna konotacija kot si jo je vsak udeleženec predstavljal. Vsekakor je seksualno v širšem smislu, ne gre sicer za kopulacijo, bolj kaj nekoga »drajva«. Tudi poslušanje, torej govorno-slušni del je lahko izjemno erotičen. Projekt izhaja iz novele Woodyja Allena The Whore of Mensa, mešanice žanrov: detektivke, kriminalke, ljubezenskega zapleta. V enem delu pride moški k ponudnici intelektualnih uslug in reče: »Zelo imam rad svojo ženo, vendar ko sva se spoznala, nisem vedel, da se z njo ne bom mogel pogovarjat o Eliotu, zato potrebujem ta skok čez plot.« Ona mu pove, da če se bosta pogovarjala o Eliotu, je to recimo 50 dolarjev, če naredi primerjavo z drugim avtorjem, je pa že 70. Intelekt je lahko zelo seksi, v tem kontekstu je to seksualno, erotično. Cel projekt je družbenokritičen, predvsem s stališča vrednosti in vrednote v Sloveniji. Koliko ljudi si je pripravljenih privoščiti intelektualno storitev? Tudi če ne bi prišel nihče, bi bil to nek pokazatelj, ampak smo imeli kar dosti obiska, v tem smisli se mi zdi projekt zelo uspešen.

intelektualne kurbe

Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić, Intelektualne kurbe, 2012, EPK Maribor, arhiv MKC Maribor

Saška: Na začetku sem omenila, da delaš različne projkte, performansi so samo en del: kaj ti performans prinaša v ustvarjalnem in spoznavnem smislu?
Zoran: Ko začnem delat na ideji, približno vem, v katerem mediju bo. Performans ni moj izključni medij. En izmed projektov so bili Performans kiti: naredil sem škatlice, dal v njih orodja, ki so se uporabljala v 6 znanih performansih. Želel sem pokazati, da za izvajanje umetniškega dela potrebuješ resen pristop ali vsaj prisotnost: v izboru je bil tudi Kunst und Revolution Günterja Brusa, v katerem se leta ’68 na univerzi sleče, maže z lastnimi iztrebki in na koncu mastrubira ob petju avstrijske himne. Danes je v kazenskem zakoniku skoraj vsake države je določeno, da je žaljenje državnih simbolov kaznovano z zaporom za minimalno 6 mesecev. Si torej pripravljen izvesti performans kot reartikulacijo, kako resen je tvoj odnos? Izpostavil sem performans, ker je danes izvajati umetnost materialno lažje kot v preteklosti. Gremo v trgovino, kupimo uokvirjeno platno, barve itd. S performansom sem izpostavil resnost v odnosu. Performans Marine Abramović – Umetnik mora biti lep, umetnost mora biti lepa – lahko vidimo na YouTubu, v njem se češe s kovinsko krtačo in kovinskim glavnikom približno 1 uro. Danes se ta performans na raznih umetniških akademijah reartikulira v zelo lepi verziji, ko se nekdo češe 2 do 3 minute kar nima veze s samim performansom. Performans je zame medij, ki podpira idejo, s katero se želim lotiti neke teme.
Saška: Ustavimo se pri vprašanju, ki se tiče Samire. Na koncu vajinega manifesta piše, da je vajina najvišja vrednota svoboda, da bi bili sami svobodni pa moramo delati na tem, da se osvobodijo tudi drugi. Spontano se upirata temu, kar se razglaša za avtoriteto, pa nima nobene realne podlage za to. Je performans vajina izbira, ali bi lahko povedali z drugim medijem isto kot s performansom?
Samira: Delujem v več vizualnih medijih in zame je performans najmočnejši. Ker moraš izpostaviti lastno telo in biti avtentičen in iskren ter na voljo drugemu, ki je pred tabo. Vse drugo ima več režije ali posredništva. Pri performansu moraš čez največ preprek in najhitreje dobiš odziv.
Saška: Zoran, kaj tebi prinaša performans? Definicija performansa je »katerakoli situacija, v kateri je telo v prostoru in času postavljeno v razmerje med performerjem in občinstvom; je umetniška oblika, v kateri je sporočilo preneseno preko režirane, vendar ne v celoti predvidljive zgradbe dogodkov, v katerih sodeluje ali igra umetnik sam«. Performans se je začel v 60. letih (Ives Klein, Kaprow in drugi) in se je v času spreminjal. Kakšna je vloga in pozicija performansa danes, kako ga vidita, ali je še aktualen in smiselen? Pri Galeriji Kapelica se kaže razvoj sicer specifične smeri performansa; kako to vidita vidva skozi svoje delo ali širši pogled?
Samira: Prejšnji teden je imela Vlasta Delimar v Zagrebu otvoritev retrospektive in izjavila, da ne opaža nobenega napredka ali mogoče bolj skromno rečeno spremembe. To kar je počela 30 let nazaj in je šokiralo, opaža, da šokira še danes. Izjava me je malo presenetila, malo pa tudi ne. Midve sva na začetku govorili o tem, da ima vsaka generacija svojo seksualno revolucijo, vsakič znova se vzpostavljajo skozi družino in druge mehanizme neke konzervativne vrednote in vsak posameznik mora sam skozi ta postopek. Neke prakse so ves čas aktualne, pomembno je, da jih vsaka generacija potrjuje skozi sebe, ne le skozi zgodovino. Kaj se spreminja? Vse novo, vsak medij, ki vstopa v naše življenje, spreminja tudi sam performans. Glede na svojo kilometrino se sprašujem nekaj drugega: razlike pri nas in v tujini so v tem, koliko ima kdo sredstev. Kar se mi niti ne zdi problematično, saj ti v performansu, ko nimaš ničesar, še vedno preostane svoje telo. Vendar imamo tisti, ki smo se primorani za preživetje ukvarjati s čim drugim, manj časa, naša težava z ekonomskimi spremembami je čas, tako jaz to doživljam.
Saška: Kar je vidno tudi na vseh ostalih področjih ustvarjanja. Umetnik na delu Bojane Kunst je dobra knjiga …
Samira: Ja, vse je povedala, ampak mi pa to živimo in tudi vemo.
Zoran: Določene forme performansa se vsekakor spreminjajo. Če pogledamo k našim sosedom Avstrijcem, Günter Brus, ki smo ga omenili, je to lahko počel v 60. letih in ko je bilo narejeno, nihče več ni mogel tega radikalno preseči na enak način. Avstrijski sodobniki, skupina Monochrom, so pričeli z javnimi akcijami in nekoga oblekli v Hitlerja ter vabili ljudi, da ga objamejo in se sprijaznijo s svojo nacistično preteklostjo. Performans je tak kot je, ves čas nekako ostaja enak, s tem, da ga danes več ljudi uporablja, mogoče celo nezavedno. Zame je množični performans Protestival, ker je bil namen Protestivala sprožiti družbeno akcijo z umetnostjo. To je delal Matija Solce in njegov krog, uporabljali so likovne forme, maske, s katerimi so sprožili akcije in velik sprevod oz. uspešen protest. Razvoj uličnega gledališča je vplival na to, da je danes forma performansa manj marginalizirana kot je bila včasih, vsak ga lahko uporablja kot formo za izražanja svoje misli oz. svobode svojega mišljenja.
Samira: Tudi umetniki, ki nismo vključeni v te specifične prakse Protestivala, smo se čutili poklicane: ko sem bila na enem od teh zborovanj, sem opazila, da je tam blazno veliko umetnikov. Bilo mi je všeč, da je tudi malo specializirano.
Saška: Kakšno vprašanje iz pubike?
Jana Putrle Srdić: Če nastane družbeni performans ali to ne vpliva na radikalnost oz. moč, ki je del tega, da vidiš pred sabo posameznika, ki je pripravljen nekaj narediti, lahko je to, da se maže z lastnimi iztrebki … Koliko je pomembno lastno telo oz. vključiti sebe v performans ali to, da narediš neke stvari sam, da ne vključiš tovarne delavcev, ki naredi nekaj za tebe, medtem ko si ti idejni vodja …
Zoran: Vsekakor je lastno telo tisto, ki omogoča izražanje samemu performerju, ampak lahko je performans povsem zrežiran in je gledalec zgolj opazovalec, ki ga radikalnost performerja šokira oz. vzpostavi odnos z njim, po drugi strani pa se niti ne zaveda, da je tudi on že del tega performansa. To o lastnem telesu je odvisno od vsakega umetniškega dela posebej, vsekakor je pomembno.
Samira: Dodala bi, da ko so se začeli ti protesti pri nas, sva se tudi s Tino spraševali, kakšen bi lahko bil najin umetniški prispevek. Zelo sva se trudili okrog tega, ampak sva prišli do spoznanja, da ne bo šlo, midve greva protestirat. Ali boš to razglasil za umetniški dogodek, seveda, karkoli lahko razglasiš, a vseeno mislim, da v tem primeru to ni bil namen. Če umetniki protestirajo, je to lepše videti kot če kdo drug, a še vedno mora biti jasno, da je to protest in vsaj zame pač ne umetniško dejanje. Se mi zdi, da je naboj večji, če to imenujemo kar protest. Na koncu Protestivala smo se že malo lovili: ni bilo jasno, ali se ga pride gledat ali pa si sam protestnik. To so mejne izkušnje, ampak zanimive, ne vem, če je že bilo kaj takšnega pri nas. Jaz kot umetnica in jaz kot aktivistka pa v resnici raje vidim, da sem enkrat eno, enkrat drugo. Pri umetniškem delu sama dajem prednost estetiki, pri akciji pa moraš zagrabit trenutek. V najinem primeru vsako delo zahteva nekaj režije, akcija pa je dosti bolj nepredvidljiva.
Saška: Do kakšne mere so vajini situacije na performansih vnaprej režirane in kdaj puščata več interakcije s strani gledalcev?
Samira: Sama definicija performansa je zelo široka: po eni strani lahko govorimo že skoraj o monodrami ali kar o drami po količini režije, po drugi strani pa sama ne verjamem niti dogodkom, ko recimo Marina Abramović naredi The Artist is Present in tam sedi iz dneva v dan ali to kar zdaj dela v Londonu, ko se sprehaja po praznih sobah, češ, kaj se bo zgodilo? Zdi se mi popolnoma predvidljivo. Odločila se je, da bo tam sedela, ne glede na vse. Tudi, ko je prišel Ulay, ni vstala, vse kar počne je, da sedi in to je režirano, kar se mene tiče, hkrati je pa to minimalizem v performansu, da delaš kar najmanj. To je najbolj striktno, najbolj režirano, hkrati pa je videti spontano. Težko je določit, kakor kdo vidi, vse se da pokazati tako ali drugače.
Miha Vipotnik: Tam gre za umetnikov vložek, ona razgradi vse to kar je sicer objekt. V Londonu je točno to, postane nematerialno, ne gre za to, da bomo vedeli, kaj se lahko zgodi. Bila je v tistem prostoru in mi pridemo, ker jo želimo gledat. To je bil njen trening, odločitev, da bo situacijo sprejela do konca. Kdaj ješ, kdaj spiš, kako. Je kar zares, je pa seveda spektakularno, ameriško.
Samira: Glede na to, da je bila to prva retrospektiva na temo performansa, je imela genialni naslov, The Artist is Present, v tem je bil nek smisel, present in prisoten, da si tam in se prezentiraš, oboje.
Saška: Zelo dobesedno.
Samira: Ja, vrhunsko koncipirano, brez dvoma.
Zoran: Pri Marini je režija verjetno zgolj v ideji, ki se bo izvajala skozi proces. Najbolj mi je bila všeč v prvih dveh performansih, ko je dejansko šlo za njeno življenje. Se pravi, ko se je oblekla v krilce, za katerega je mama zahtevala, da ga nosi in se je s pištolo šla rusko ruleto: če bo preživela ne bo več nosila krilca, če pa ne bo, bo nosila krilce na »zadnji poti«. Ali ko je naredila ognjeni pentagram in se ulegla na sredino ter padla v nezavest zaradi pomanjkanja kisika, dokler nekdo tega ni opazil in so jo rešili. Pri Momentu 7 z noži je vedela, da bo enkrat zgrešila, a je šla zavestno v to. Režiraš s tem, da določiš načrt in greš zgolj skozi proces. Mislim, da je celo nameravala podariti načrt v Moderni galeriji kateremukoli umetniku, ki bi ga izvedel. Tu gre spet za resnost pri izvajanju performansa. Da si tako iskren, da greš v to. Pri uličnem gledališču takoj opaziš, da gre za gledališče, kostum, igro, performans pa je režiran v smislu poteka, morda pa bolj iskren, manj »show off«.
Jana: Pri Marininih performansih dejansko ne veš, kakšen bo rezultat, koliko se bo poškodovala – recimo pri performansu z orodji in orožjem ne veš, kaj bi se zgodilo, če ga ne bi prekinili. Pri nekaterih drugih so bili ljudje prepričani, da gre zares, pa so bili bolj režirani: pri dunajskih akcionistih, ki so izražali tesnobo povojne Avstrije v svojih krvavih performansih, so bili ti bolj režirani kot je bila reakcija na njih v smislu, da so surovi.
Saška: Ker smo govorili o javnih protestih in ker se v vajinih performansih dotikata aktivizma in političnosti – kako sta postavila razmerje intimno : družbeno?
Samira: Včasih se odločava za družbeno vsebino, včasih pa gre za intimno zgodbo, ko npr. govoriš o svojih ljubeznih. Bolj gre za to, da se zgodba reprezentira na intimen način, vsebina je takšna ali drugačna. Se pa počutiva angažirani, veliko razmišljava o svetu, o družbi in želiva izpostaviti kar vidiva kot problematično. Zdi se nama, da to najlažje narediva preko svojega telesa, da tudi intimno poveva, kako stvar doživljava.
Saška: Okolje vajinih performansov je pogosto ustvarjeno kot intimni prostor …
Samira: Če nastopam ali če sem v publiki pri performansu, se mi zdi bolje, če je manj ljudi. Najbolj učinkujejo tisti, ki te spustijo zraven, da si lahko blizu performerja, ki nekaj počne. Učinek v odmiku do prve vrste in še naprej se zelo izgublja. Pri performansu je ključno, da ga lahko skoraj vohaš. Zato intimno okolje – če sva poskusili kaj večjega, učinek ni bil enak. Osebno mi je kot nastopajoči ali obiskovalki pomemben fizični kontakt.
Saška: Zoran, pri tebi tega ni opaziti, ne ustvarjaš posebnih pogojev za intimno izkušnjo?
Zoran: Pri teh dveh mojih performansih je pomembno, da umetnost ali maska sreča na ulici gledalca. Če bi s hobotnicama hodil po Japonski, verjetno ne bi bilo nič posebnega, tam po ulicah nosijo Pikachuje in druge junake, v Avstriji je bilo malo čudno, nekateri so bili presenečeni, poleg tega sem spuščal kovance z naslovom projekta: Franz Berneker, Südbahn-Atelier am Bahnhof Meidling, ki so ustvarili nek zven, spustil sem jih okrog 40, 50 in s polovico od teh so ljudje prišli do mene in mi jih vrnili. Ustvaril sem pogoje, v katerih sem postal nekaj čudnega, kaj pa to komu pusti, je drugo vprašanje. In še to: ni nujno, da gledalec opazi kakršno koli povezavo z vsebino mojega performansa. Nekdo me sreča, to mu pusti nek vtis, ni pa nujno, da ve za vsebino v ozadju.
Saška: V oči mi je padel stavek na vajini strani: »Parodija je resničnejša od življenja. Za kar v življenju porabimo leta, da bi prepoznali in doumeli, se nam v parodiji predstavi v vsej svoji lahkotnosti.«
Samira: Malo sva po svoje obrnili Aristotlovo misel, da je gledališče resničnejše od življenja. Kjer lahko intenziviraš in časovno skrčiš izkušnjo, skrčiš tudi reakcijo. Nama sta humor in kič blizu, privlačen vizualni efekt za težavne teme, zato sva posvojili pojem parodije.
Saška: A v performansu, kjer si nekdo pušča kri, ki je realen in zgoščen, ni nobene parodije.
Samira: To lahko doživlja vsak po svoje, meni se zdi, da po svoje je, ker midve s krvjo nazdravljava in se imava fajn. Gre za interpretacijo tega kar počnejo v cerkvi vsak dan kot resen obred in je v performansu resničnejše, čeprav na najin vesel način.
Saška: Vaju je kdaj mikalo poskusiti s podaljški teles, kar je počel Stelarc? Ali s tem kar prihaja v performans, ko sodelujejo biologi in se vpeljujejo druga področja?
Samira: Nisva fascinirani s kakšnim medijem ali predmetom. Iščeva idealno formo za idejo, če bi bilo to nekaj biološkga ali tehnološkega, seveda tudi. Ampak naju zanima tudi mainstream, pop kultura, tisto kar bo prepoznalo največ ljudi in bodo približno razumeli kot midve želiva. Če bi se lotili najnovejšega, to še ne bi bilo to in mogoče tega niti ne poznava. Vztrajava pri pop jeziku.
Saška: Zoran, kako ti vidiš isti stavek v svojem delu: »Parodija je resničnejša od življenja.«
Zoran: Ne vem, kako bi komentiral. Performans v Stari elektrarni in pozneje na EPK pokriva različne vidike: oblikovno deluje kot naivna slika, scena, malo spominja na obred: sam akt rezanja, puščanja krvi in pitja, kako kri učinkuje na posameznika. Lahko bi govorili o neke vrste kanibalizmu in to je tisti resni del performansa. Parodija je vse okrog tega, resnost je v fizičnosti.
Samira: Performans je bil najprej zamišljen v Gleju, a je imel režiser problem z najinim pristopom, tako da so bile težave z režijo. Ni se mu zdelo tako predvidljivo kot nama. Tudi to se zgodi.
Jana: Ali vidita kakšno razliko v tem, ali je performer ženska ali moški? Vidve imata skozi svoje telo zelo poudarjeno žensko seksualnost. Skušam se spomniti, kateri moški so se s tem ukvarjali, pa so vsi, ki mi pridejo na pamet geji, z AIDSom ali neko drugo boleznijo. Zdi se mi, da so moški, ki izpostavljajo svoje golo telo, tisti, ki so marginalizirani. Zakaj, ali pa se motim?
Samira: Zanimivo, tako še nisem razmišljala. Če je bilo golo žensko telo izpostavljeno, je bilo običajno namenjeno užitku drugega. Na tak način ga tudi izrabljava, izhajava pa iz lastnega užitka ali potrebe – naj bo ta ekshibicionistična ali pa ima neko vsebino. Ta užitek želiva obrniti, tako da je tu tudi neka feministična nota. O moških pa res nisem razmišljala.
Jana: Morda to izhaja iz dejstva, da je žensko telo bolj objektivizirano.
Samira: Če to ne izhaja iz tega, kakšno telo je. Ali je učinek isti, če ima performans 60 letnica, tudi če je vsebina seksualna?
Jana: Zoran pravi, da imajo tovrstne performanse predvsem mlade ženske.
Zoran: Ne nujno. Nekoč sem domneval, da je več žensk v performansu, ker gre za tisto proti čemur so se borile »guerrilla girls« – koliko modelov na slikah je žensk. V sodobne času je kreativnost na strani žensk, več žensk je na kreativnih študijih – domnevno, ker je to manj donosno. Ženska kot performerka pa zopet zavzame vlogo modela, kar je tisto, proti čemur so se feministke borile.
Jana: Brala sem feministično kritiko tega, da ženska kot performerka izpostavlja svoje telo kot objekt. Čeprav se mi zdi z umetniškega stališča popolnoma normalno, da neko travmo še bolj travmatiziraš.
Samira: To je en od vidikov. Nekatere trdijo to, druge, ki se imajo tudi za feministke, pa obratno. Gotovo več žensk študira umetnost, se mi pa zdi bolj zanimivo, kaj se zgodi potem: kakšna je medijska zastopanost, kakšna galerijska, tu ni primere.
Saška: Hvala vsem za pogovor

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Time limit is exhausted. Please reload the CAPTCHA.