Kocica (2)

Fotografije: Paola Korošec

O PROJEKTU: Pri projektu Odtisi srečanj so mimoidoči povabljeni v so-delovanje in izdelavo preprostih kipov- odtisov rok v prijetno toplem čebeljem vosku. Kipi, ki pri tem nastanejo, imajo zelo podobno obliko nekakšne pra-posode, ki pa je seveda vsakič drugačna in enkratna, podobno kot je drugačno in enkratno vsako srečanje s sočlovekom. Gre za sodobno sodelovalno umetniško delo, ki večino sodelujočih preseneti s svojo neposrednostjo in zanimivim zaključkom.

Kocica (1)

G-zin: 21. junija si sodeloval s samostojnim projektom Odtisi srečanj na dogodku Umetnost na ulici, ki ga organizira Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru. Kakšne materiale si uporabil?

Jiři Kočica: Po facebooku sem povabil z besedami, da gre za povezavo s solsticijem in da bomo naredili odtise srečanj. Javni prostor ima veliko “odtenkov” in nivojev. Moje “dejanje” je bilo vezano na bolšji sejem, saj je bila moja “stojnica” le na drugi strani ulice pod dreveščkom pred galerijo društva. Pri tem seveda materiali imajo svojo vlogo, saj so ljudje, ki niso bili nagovorjeni ali niso vedeli vnaprej za to “akcijo”, čudno gledali na voščene kose, namočene v vodo. Namreč to zgleda čisto drugače od kosov, ki so jih vajeni na bolšjem sejmu… No, drug “material” v takem prostoru so seveda besede in govorica telesa.

G-zin: Kaj si delal z njimi?

Jiři Kočica: Ljudje so malo sramežljivi in nekako jih zanima, pa si hkrati ne upajo vstopit v nek odnos, v neko čudno reč, ki ni že vnaprej dogovorjena. Sam se imam za zelo komunikativnega človeka in seveda sem povabil z besedami in tako se je začelo ustavljati vedno več ljudi. Namreč, ko se nekdo ustavi, je to že dovolj, da se razbije led in se ustavijo tudi drugi in ko vidijo, da ni nič hudega in nič zahtevnega (torej, da gre bolj kot ne za zabavno reč), potem je seveda veliko lažje. Ljudem sem pokazal, kako naj dajo roke, da bom lahko naredil odtis- kip- praposodo, ki ga ne moreš narediti sam. Za to morata biti dva in dvojina v jeziku je kar močna povezava (celo za tujce je bila ta povezava zanimivost).

Ko smo odtisnili roke in je nastala v njihovih dlaneh taka nenavadna skulptura, sem v roke (torej v toplo voščeno posodo) dodal še zmodelirano otroško figurico, veliko komaj kakšna dva centimetra. To dejanje je nekatere vidno navdušilo. Poleg tega, da so bili navdušeni nad tem, da je vosek topel in da se tako zelo voljno gnete…

Kocica (4) Kocica (5)

G-zin: Koliko obiska si imel in kakšni so bili odzivi odtisovalcev?

Jiři Kočica: Moram priznati, da nisem štel obiskovalcev, ki so naredili odtis srečanja. Jih je bilo po občutku nekje okrog 25 do 30, če se ne motim. Veliko je bilo takih, ki so prišli z otroci in so potem otroci naredili odtis ali pa takih, ki so se opogumili šele, ko so videli, da je to v bistvu precej preprosto… Odzivi pa so bili praviloma taki, da so bili obiskovalci (torej tisti, ki so dejansko naredili odtis srečanja) presenečeni nad občutkom prijetne topline in prijetnega vonja čebeljega voska in potem še dodatno, ko so zvedeli, da je to dar… Da ni nekaj za kupit, temveč je kar podarjeno.

G-zin: Od kod ideja?

Jiři Kočica: Ideja za odtis rok je pravzaprav že stara. Še na Akademiji za likovno umetnost sem delal “pestnjake“- glino sem odtisnil v roko in tako dobil odtis pesti, ki me je spominjal na figurice (sem jim dodal še oči, da so bile kot figure še bolj prepričljive). No, potem sem nekako v naslednjih letih začel živeti z Vilmo Ducman, s katero imava danes družino in sem prišel na idejo, da bi naredil odtis najinih rok. Ker sem se ukvarjal veliko z jezikom in močjo poetičnih podobnosti v jeziku, mi je bilo zanimivo, da se roke pojavljajo v zanimivih poetični povezavah. Npr. beseda ot-rok (torej, ko ni več dojenček, ko že gre od rok? ali pa morda ot-rok kot vpeljava v čas, saj rok pomeni hkrati leto in čas…). Potem beseda pre-rok, ko preko rok, ki so nekakšen simbolni prostor dotika ter preverjanja, verjetja /spomni se nejevernega Tomaža, kako z rokami potipa rano Ješue iz Nazareta/ poteka v čas dano izročilo… No, tudi izročilo je izročeno preko rok…

G-zin: Kakšna je bila tvoja izkušnja? Si imel kakšen zanimiv pogovor? Kako si občutil sočloveka, ki si mu pomagal narediti odtis – (pra)posodo?

Jiři Kočica: Ja, seveda, tudi moja izkušnja je vsakič nekaj novega. Sam sem namreč naredil že najbrž na tisoče odtisov. Med zadnjimi takimi “akcijami” je bilo odtiskovanje dlani Grosupeljčanov, saj sem iz njihovih odtisov dlani naredil kiparsko delo “Izročilo”, ki smo ga postavili pred vhod v mesto, a so ga kasneje (zaradi brona in bakra) popolnoma uničili in pokradli vse te odtise rok. Kakšnih 300 jih je bilo. Pred galerijo na Bregu pa sem srečal znance, ki so prišli, ker so videli moj poziv na facebooku, spoznal sem se s kiparko iz Avstralije, ki je skupaj z možem popolnoma navdušena nad Slovenijo in kar ne moreta verjeti ljudem, ko govorijo, da bi radi šli ven iz države … Tja je prišla tudi moja znanka, ki organizira “Znanost na cesti“… In kar nekaj otrok, ki so s svojo neposrednostjo in navdušenostjo nad trenutkom čisto neverjetni. Mislim, da sem se od njih kar “nalezel” te navdušenosti…

Kocica (6)

O AVTORJU: Rodil se je 4. oktobra 1966 v Slovenj Gradcu. Po osnovni šoli v Rogaški Slatini je odšel v Ljubljano, kjer je leta 1985 končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1991 z nalogo “Kip na specifični lokaciji” diplomiral pri profesorjih Luju Vodopivcu in dr. Tomažu Brejcu. Kiparsko specialko je leta 1993 zaključil s temo “Kata-logos” pri prof. Dušanu Tršarju. Na skupinskih razstavah sodeluje od leta 1988, samostojno (ali v sodelovanju z ožjim krogom polja Sestava) je imel okoli petdeset razstav, dogodkov in dejanj.

V javnem prostoru je postavljeno več njegovih kiparskih del, od katerih je eno delo nastalo kot plod sodelovanja z meščani Grosupljega in sicer gre za odtise rok, ki so bili postavljeni na vhod v Grosuplje. Kočica je sodeloval tudi pri koncipiranju Celice, svetovno znanega hostla iz Ljubljane, njegovo monumentalno kiparsko delo je tudi v osrednjem prostoru nove zgradbe Kemijskega inštituta v Ljubljani (Preglov raziskovalni center).

 

Projekt Umetnost na ulici organizira Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) v sodelovanju s Sekcijo kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru (ZDSLU). Projekt je podprl Zavod za turizem Ljubljana.

http://www.kocica.net/

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Time limit is exhausted. Please reload the CAPTCHA.