Kara Walker – razstava v galeriji Victoria Miro – g

V galeriji Victoria Miro (London) se v oktobru in novembru s samostojno razstavo Go to Hell or Atlanta, Whichever Comes First v zgornjem prostoru ter s Four Idioms on Negro Art v pritličju predstavlja znana ameriška umetnica Kara Walker (1969), ki v svojem delu obravnava tematike rase, nasilja, spola, spolnosti in identitete. Po pravkar končanem študiju (1994) je umetnica opozorila nase s svojo prvo razstavo Gone: An Historical Romance of Civil War as it Occurred Between the Dusky Thighs of a Young Negress and Her Heart, kjer je predstavila osupljive panoramske prizore črnih izrezanih silhuet nalepljenih čez celo steno galerije. Ta tehnika je kasneje postala njen prepoznaven avtorski slog.

Kara Walker: Brez naslova – iz Negress Notes 4 (2015), z dovoljenjem Kara Walker in Victoria Miro London

Izrezane črne silhuete so v ameriški zgodovini umetnosti pogosto vezane na portrete in na knjižne ilustracije. Kara Walker se navezuje na to tradicijo z ustvarjanjem temnega in nasilnega sveta, ki razkriva brutalnost ameriške rasne in razredne neenakosti. Avtoričina osnovna izrazna tehnika je risba. Črne izrezane silhuete dopolnjuje tudi s tehniko pogosto kolorirane risbe z ogljem ali svinčnikom, s tehniko gvaša oz. akrilov, video animacije in ploskih senčnih lutk. Čeprav so na razstavi mdr. tudi okvirjene risbe iz skicirke, je za delo Kare Walker značilno, da so večjih dimenzij, torej večja od gledalcev. To vpliva na dojemanje umetniškega dela, ki gledalca obkroži in ga naredi majhnega. Če lahko za izrezane silhuete (Go to Hell …) govorimo, da so oblikovno zelo dodelane ter srhljivo sarkastične podobe, pa je njen risarski slog (Four Idioms …) edinstveno brutalen, ponekod še s prvinami akademske anatomske risbe. Njene tematsko mračne in groteskne črne risbe z akrili na temnem modrem ozadju učinkjejo monumentalno, grafično izrazito in ekspresivno. Lahko jih formalno nekoliko povežemo z Basquiatom ter njegovimi izhodišči v urbanih grafitarskih praksah ter primitivizmom, ki jih Kara Walker na razstavi dopolnjuje tudi z ameriško naivno ter ljubiteljsko umetnostjo (Folk Art). Kara Walker izpostavi stereotipno obravnavanje umetniških praks temnopoltih umetnikov in njihove kulture v Ameriki kot manj vredne.

Kara Walker: Four Idioms on Negro Art št. 4 Primitivism (2015), z dovoljenjem Kara Walker in Victoria Miro London

Kara Walker: Four Idioms on Negro Art št. 2: Graffiti (2015), z dovoljenjem Kara Walker in Victoria Miro London

Tematike, ki se formalno in tudi vsebinsko navezujejo na izhodiščne probleme iz zgodovine ameriškega suženjstva in rasizma, so pri avtorici vezane na njene osebne izkušnje. Ko se je z družino preselila v Atlanto v starosti trinajstih let, je odkrila, da vključevanje temnopoltih v sodobno družbo ni dosledno. Mlado Karo Walker so stalno opominjali na to, da je temnopolta in kje je njeno mesto, kar sama uporablja kot izhodišče za opozarjanje na psihološke posledice, ki spremljajo nastanek identitete v kontekstih zatiranja in nasilja. Nasilje se v delih Kare Walker izraža preko spolnosti in človekove narave po dominaciji. Čeprav bi za osebne izkušnje lahko vzeli tudi njene težavne odnose z belopoltimi moškimi, pa je v kontekstu njenega dela pomembno izpostaviti predvsem travmatični odnos z zgodovinskim materialom, ki ga obravnava – tudi v razmerju do spola in njegove neenakosti v sodobni družbi.

Kara Walker: Go to Hell or Atlanta, Whichever Comes First (2015), z dovoljenjem Kara Walker in Victoria Miro London

Razstava Go to Hell or Atlanta, Whichever Comes First se neposredno navezuje na trenutno politično situacijo in zahtevo po umiku simbolnih zgodovinskih oznak iz časa Konfederacije ameriških držav (1861–1865). Tako so letos poleti umaknili konfederativno zastavo v republiški zgradbi v Columbiji v Južni Karolini, ki so jo poleg navezave na simbol suženjstva, nedavno povezali tudi z umorom devetih temnopoltnih vernikov v Charlestonu. 21 letni belec Dylann Roof jih je ubil z namenom, da bi sprožil (med)rasno vojno. Dogodek je sprožil umik konfederalne zastave iz komercialne uporabe in tudi zahtevo po umiku konfederalnih simbolov – mdr. največjega reliefnega kipa na svetu, vklesanega v steno Stone Mountain. Spomenik konfederaciji ameriških držav, ki predstavlja zgodovinsko pomebne figure generala Stonewalla Jacksona in Roberta E. Leeja ter tedanjega predsednika Jeffersona Davisa, je med drugim služil kot mesto, kjer so ustanovili drugi Ku Klux Klan, pred kratkim pa so ga spremenili v tematski park. Na razstavi je na celostenskem črnobelem printu predstavljena gora z reliefom, delo fotografa in filmarja Arija Marcopoulosa, s katerim je Kara Walker sodelovala pri razstavi. Poleg fotografije gore, ki tematsko obravnava ameriško preteklo ter nedavno zgodovino, umetnica preko skic, okvirjenega velikega triptiha risb z ogljem ter panoramskih črnobelih silhuet na polju ideje prevprašuje bipolarne pozicije: oblika/namen umetnosti, spol/razred ter izobrazba/usposobljenost.

Kara Walker: Acres of Mules (2015), z dovoljenjem Kara Walker in Victoria Miro London

Dela Kare Walker so v načinu prikazovanja zelo pragmatična in neposredna. Surovo krutost stvarnosti vsakdana in zgodovinskih realnih ter fiktivnih izhodišč analogno prevede v groteskne seksulano nasilne in bestialne prizore. Pred njimi se ne moremo umakniti ali iskati v njih umetniško poetiko, saj gledalca zgrabijo in začnejo napadati s predsodki, strahovi in frustracijami multikulturne »rasno-razredno-spolno ozaveščene« sodobne družbe. Poetičnost pa lahko vidimo v delu Four Idioms on Negro Art ter skicah, kjer je umetnica, kljub resni obravnavi problematike nasilja ter izrednim obvladovanjem formata, nekoliko bolj sproščena. Umetnost Kare Walker je vsekakor politično aktualna, a vseeno pogosto preveč enoznačna.

Zoran Srdić Janežič