Letos je prodorna in vsebinsko že močno okrepljena 12. edicija mednarodnega festivala animiranega filma Animateka (ki je razširil svoj program tudi na celoletne aktivnosti kot so vzgojno-izobraževalne delavnice Slon; pofestvalska predvajanja Animateka po Animateki; ter izdajanje knjig in stripov) predstavila še dodaten tematski sklop na temo seksa in erotike v animiranem filmu.
Ideja je zanimiva, zato sem se takoj znašla na rdečih žametnih sedežih kinodvorane, ki je bila včasih znana po predvajanju pornografskih filmov, na kar so nas spomnili pred začetkom projekcij. Vseeno se ne bi povsem strinjala s selektorko ženskih ustvarjalk erotičnih animacij (sodelavko s sorodnega festivala iz Amsterdama), da je seks vedno aktualna tema. Prej mislim, da je zanimanje zanjo odvisno od posameznika, medtem ko je mainstream filmska scena našega in preteklega desetletja seksualno dokaj ohlajena – kar je lahko simptom našega politično korektnega in osiromašenega časa. Kljub temu so so tudi erotične animacije imele svojo publiko. Ki se morda ni počutila izrazito seksi po ogledu filmov, so pa animacije sprožile zanimivo debato, kako različen pristop imajo posamezni avtorji pri upovedovanju (upodabljanju) seksualnosti.
Za poljski kratki film Povodni konji s kruto zgodbo, ki spominja na biblično (umor prvorojencev, da se ustvari možnost za ponovni seks in prostor za nadaljne potomce) ne bi nikoli rekla, da je erotična, ampak je seksualnost v njej vseeno očitna. Črna dramaturgija je poudarjena tudi s črno-belo in dokaj realistično risbo ter inovativna predvsem v tem, da je dogajanje postavljeno v črno vodo. Tudi seks med naslanjači ni ravno erotično sugestiven, pride pa zato toliko bolj do izraza iznajdljivost in kvaliteta stop-motion animacije predmetov (Seks na strehi, ZDA). V italijanskem Golo in grobo se zdita golota in seksualnost teles z jasno črno črto na beli podlagi predvsem sredstvo za opozarjanje na skrajno samoto, neznožnost komunikacije in bizarnost človeških situacij. Ameriški Bottom feeders (Na dnu verige) je ena bolj domišljijskih in inovativnih animacij na festivalu, medtem, ko se švicarska Ivanova sla loteva tematike v preneseno seksualnem in izrazito čutnem stilu: z raztegovanjem in gnetenjem testa. Romunski Omulan, humanoidni lik, ki v vesolju išče boga, najde pa Adama in Evo, je v dinamični in humorno simbolni animaciji gotovo feministično najbolj nekorektna, če že ne šovinistična animacija, ki pa je požela kar nekaj smeha.
Piotr Dumała: Povodni konji / vse fotografije z dovoljenjem Animateke
Mario Addis: Golo in grobo
Matei Branea: Omulan!
Izbor del ženskih režiserk se zdi bolj erotičen v samem učinku na gledalca, ne zgolj v tem, da uporablja seksualno tematiko. Ljubezenske igrice je vsebinsko in izrazno zadržana korejska animacija, ki ustvarja napetost z obredom dvorjenja ter je hkrati humorna, ko igra med moškim in žensko prehaja v male grobosti. Uvod v seks avtorice Signe Baumane, ki smo si ga lahko ogledali že pred časim v Kinoteki, je niz humorno feminističnih parabol v jasni ilustraciji. Seksu daje izrazito osebno noto, ženski pogled, ki skuša presegati stereotipe. Večkrat nagrajena avtorica francoskega filma Jennifer in Tiffany (ponedeljkov večer v kopalnici) Momoko Seto z intenzivnim učinkom uporablja povezavo med hrano in seksom: bližnji posnetki gladkih in vlažnih površin morskih živali zbujajo vrsto čutnih asociacij – ki pa imajo pri nemesojedcih zagotovo nasproten učinek. Film je bolj primeren za gurmane in gledalce, ki jim je blizu azijski kulinarični odnos do morske hrane. Kanadsko-francoski Banket za konkubino je likovno dovršena, barvita animacija o ljubosumju po klasični kitajski zgodbi.
Joung Yu-mi: Ljubezenske igrice
Signe Baumane: Uvod v seks
Hefang Wei: Banket za konkubino
Za konec naj omenim čudovito domiselno, »filmično« v slogu enega kadra, tekoče razgibano, nežno duhovito in seksi animacijo češke animatorke Michaele Pavlatove z naslovom Živalski karneval. V njenih legah razmišljanja o seksualnosti sem ugotovila, da humor in erotika pravzaprav nista tako izključujoča kot sem do sedaj čutila. In avtoričin posluh za temo, metafotika, kombiniranje podob ter igriva risba zagotovo ugodno vplivata na joie de vivre. (jps)
