Slovenska 53 ali koristnost nekoristnega – rojstni kraj mnogih lutkovno-plesnih predstav Kinetikona in ustvarjalne likovne metode izdelovanja marionet pri kateri so mi pomagale študentke in študenti specialne pedagogike PF.
Nekaj historiata:
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
Na naslovu Slovenska 53 je stala dolga razpadajoča enonadstropnica na dvorišču med K4 in Mediatovo hišo. V Mediatovi hiši, sedaj Slovenski 50 in 52, sta živela moj dedek in babica s svojo številno grafenauersko družino (s teto in trinajstimi otroki, med katerimi je bila tudi moja mama Marija). V stavbi Slovenske 53 so bili nekoč hlevi za poštne konje in kočije na poti iz Dunaja v Trst. Ko ni bilo več kočij in konj, so v bivši konjušnici začeli telovaditi Sokoli, predhodniki telovadnega društva Partizan in z njimi so se prekopicevali tudi mali Grafiči. Po vojni je delal v njenih prostorih knjigovez gospod Vetrih, prijazen mož, ki je otrokom »talal« kamnite kroglice, s katerimi je gladil papir. Od njega je prostore prevzelo podjetje Jugoreklam in po osamosvojitvi smo prišli na vrsto mi, KUD Kinetikon. Kje pa je danes ta hiša? Nikjer, ker je ni več. Podrli so jo 1998. leta in tam je še danes »vse pomorjeno, vse pokošeno, samo robidovje, ki v luft, ki v luft štrli…«.
Kako smo se vselili:
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
Leta 1992 sem se začela ukvarjati z marionetami. Ustanovila sem Študentsko marionetno šolo v okviru organizacije ŠOU. Vaje giba, pod vodstvom Marije, smo imeli v dvorani K4, kjer smo si kljuko podajali s plesalci Ksenje Hribar in gledališčniki psihodrame Janeza Vajevca. Lutke smo izdelovali pod mojim vodstvom v sosednji garderobi. Bili smo mladi, radovedni in ustvarjalni, da nas je kar samo nosilo po lutkovnih poteh. Leta 1995 so dvorano v K4 zaprli in jo spremenili v pisarne. Kam pa zdaj? Marija se je spomnila sokolske telovadnice svoje mladosti, Slovenske 53, kjer je noč in dan gorela luč. Pisala je nadškofu g. Šuštarju, če bi nam dovolil delati v njej in g. Šuštar nam je dovolil. Ko so nam dvorano odprli, smo ostrmeli: imela je oboke, kamnite stebre, parket, centralno ogrevanje, razsvetljavo in neverjetno pozitivno energijo. Takoj smo svojo plesno-lutkovno dejavnost pod okriljem KUD Kinetikon preselili v dvorano na Slovenski 53. Prostor smo ponudili še Gledališki in lutkovni šoli GILŠ in učitelju petja Diegu. Ničesar nam ni bilo treba za dvorano plačevati, pa tudi z Marijo sva delali brezplačno.
Kaj smo delali in naredili:
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
V štirih letih, v katerih nam je Slovenska 53 nudila gostoljubje, sem si s sodelavci Kinetikona pridobila veliko znanja in izkušenj na področjih animacije, izdelave lutk, tehnologije, režije, plesa in pedagogije. Na Slovenski 53 smo posneli poizkusno TV oddajo z mimičnimi lutkami, da sem lahko delo nadaljevala na TVS, imeli smo delavnico iz stop-motion animacije, da smo lahko nato posneli z filmskimi lutkami animirani film v okviru Filmskega Sklada, imeli smo več plesno-lutkovnih premier za odrasle in lutkovnih igric za otroke, sodelovali smo s predstavami im plesnimi filmi na Festivalu neodvisnega filma in Klemenčičevih dnevih, imeli pa smo tudi lutkovne tečaje za okoliške otroke. Poleg rednih plesnih in lutkovnih vaj, sem imela tudi delavnico za študente specialne pedagogike s katerimi sem postavila ustvarjalne metode izdelovanja lutk, ki sem jih kasneje nadgrajevala in razvijala na Fakulteti za socialno delo. To delavnico vam bom predstavila.
Delavnica marionet študentk in študentov specialne pedagogike.
Leta 1997 sem se prijavila na razpis Pedagoške Fakultete za vaje ustvarjalne likovnosti na oddelku za specialno pedagogiko. Oddelek je bil nov in čutila sem precejšno nesigurnost študentk in študentov, ki so me pričakali v razredu na PF. Razred je bil neprimeren za likovno delo, brez omar za shranjevanje materiala ali izdelkov, brez vode za izvajanje kakih vodnih tehnik in brez prostora za gibanje. Nekako smo se v teh slabih pogojih prebili skozi osnovni likovni tečaj, tehniko oblikovanja žice in papiermašeja do skupinskega mobila. Ko smo se po teh ogrevalnih vajah nekoliko spoznali, so mi povedali, da imajo veliko prakse v raznih zavodih, pa z varovanci ne vedo kaj početi. Zaradi neuspehov pri delu z uporabniki, so se nekateri med vajami nenavadno vedli in se celo razjokali. Sklenila sem, da jim bom okrepila samozavest in jih opolnomočila z likovno ustvarjalnostjo za delo s svojimi uporabniki. Izdelava marionet se mi je zdela zaradi magičnosti in zahtevnosti kot nalašč za to.
Vaje sem na svojo roko prestavila iz Pedagoške fakultete na Slovensko 53. Vsaki študentki in študentu, vseh je bilo šestdeset, sem obljubila, da bo naredil svojo marioneto, kakršnokoli si bo zamislil.
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
Za začetek je vsak svojo marioneto narisal na večji papir v realni velikosti. Risali so razne živali in marsovce, človeških bitij je bilo bolj malo. Potem sem se z vsakim pogovorila, kako bo lutko naredil, kateri del se bo premikal in kateri bo pri miru. Polne oblike so nastavili iz pokaširanih manjših balonov, ki so jih oblikovno dopolnili z kaširanim pomečkanim papirjem. Pomagali so si tudi z prekaširanimi žičnatimi kostrukcijami. Te načine tudi sama uporabljam namesto oblikovanja v lesu, ker nimam mizarske delavnice z orodjem. Žico smo uporabili tudi za gibljive sklepe. Iz tedna v teden, oziroma iz srečanja v srečanje, so bili bolj in bolj zaljubljeni v svoje lutke, vedno več so si izmislili in iskali svoje rešitve. Ko so jih sestavili, so jih pogrundirali in pobarvali, kar je vedno za vsakega ustvarjalca posebno intenzivno doživetje.
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
Čakala me je še izvedba šestdesetih vag. Narejene so bile iz mozničnih palc različnih debelin in dolžin, ki sem jih z vrtanjem sestavljala v premikajoče vodene križe in statične obešene dele, po zahtevah vsake marionete posebej. Študenti so lahko žagali palčke, vrtati pa jim nisem pustila, da se ne bi poškodovali, ker sem zanje odgovarjala. Vse luknje sem prevrtala sama in upala, da si ne bom naredila kake dodatne luknje v roko.
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
Obešanje na lakse je šlo lažje. Prvim študentom sem pomagala, potem so pa oni po mojih navodilih pomagali ostalim. To je študente povezalo in utrdilo njihova prijateljstva. Ko so bile marionete navezane, smo jih razobesili po dvorani in neizmerno uživali ob pogledu nanje. Marsikateri študent mi je priznal, da je bila to prva večja stvar v življenju, ki jo je naredil do konca.
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
V okviru mojih ur ni bilo časa, da bi še igrali z izdelanimi marionetami. Vendar se mi je zdelo potrebno, da marionete nakako podelimo z občinstvom. Študentom sem predlagala, da naredimo na PF razstavo in jih razobesimo nad njihovo skupno avlo. Pojavil se je problem, da marsikateri od njih ni hotel razstaviti svoje marionete. Prepričevali so me, da jim bo marionete gotovo kdo ukradel. Postavila sem pogoj, da jim vpišem v indeks frekvenco šele potem, ko bodo obesili marioneto. Le ena študentka se je razjokala in je bila videti res obupano nesrečna, da sem ji dala frekvenco in ji marioneto njenega ježka pustila vzeti nerazstavljeno domov.
Rezultati delavnice.
Ugotovila sem, da imajo marionete čarobno moč, da njeni komplicirani izdelavi študenti vztrajajo do konca, zaradi česar so bili neizmerno ponosni nase . Z animacijo se niso seznanili, so se pa z načrtovanjem, oblikovanjem, poslikavo, osnovami izdelave vage in navezave. Sama odločitev kaj bodo izvedli, pa je veliko povedala o vsakem študentu.
Vse te izkušnje sem kasneje, na Fakulteti za socialno delo razvila in jih še razvijam. Sedaj si vsako etapo izdelave skupaj pogledamo in vsak svoje pokomentira. Tako sproti ugotavljamo, kako dragocene in različne likovnosti nastajajo. Osredotočamo se na izdelavo človeške marionete, kjer je najpomembnejše oblikovanje glave in rok. Telo je le kos blaga, vaga je lahko le palica ali dlan, po principu indijskih marionet. Oblikovanje glave in ugibanje kdo jim nastaja pod rokami, ali bo moški ali ženska, kakšen karakter bo to novo bitje imelo, je vedno zelo napeto. Pa o tem morda kdaj drugič.
foto: Eka Vogelnik, avtoričin osebni arhiv
Zakaj koristnost nekoristnega?
Ta prispevek sem se lotila pisati pod vtisom knjige italijanskega filozofa Nuccia Ordine: Koristnost nekoristnega. To kar se je dogajalo na Slovenski 53 ni komercialno koristilo nikomur, nič nismo prodajali, nihče ni nič s tem prostorom zaslužil. Kljub temu pa ja imelo naše delovanje veliko koristnih in za mnoge dragocenih vrednosti, ki jih čutimo še danes.
Ljubljana, 2. januar 2016 Eka Vogelnik
